Jetniki svobode, katerih podnaslov je Slovenci, Jugoslavija in oblast Osvobodilne fronte, so knjiga o Sloveniji.

Pisanje teži h globinski analizi domačega značaja in njegove geopolitične usojenosti, kot se je oblikovala skozi stoletja. Govori o tem, kako se je narodna bit odzvala na najusodnejši dogodek v slovenski novejši zgodovini, to je na vstop »Osvobodilne fronte«, transmisije sovjetske partije, v duhovni prostor domovine in kaj iz tega še danes sledi.

Razloži, kaj je Jugoslavija in kako nam je sedaj še posebej nevarna. Pojasni nadalje, zakaj je vse preveč odločujoči del volilnega telesa voli, kot voli in kaj imajo z našo davno mitologijo (Lepa Vida) opraviti »novi obrazi«, ki jih gospodarji zakulisja servirajo ob vsakih volitvah. V ta kontekst postavi tudi aktualno oblast, ki sliši na ime »svoboda«.

Jetniki svobode obširno spregovorijo o štirih jezdecih apokalipse, ki so v slovenski prostor vstopili 27. aprila 1941. Razkrivajo, kako se to cepi na spoznanje svetovnega disidenta jugoslovanskega rodu, Milovana Đilasa, o tako imenovanem novem razredu. Le-ta se uteleša v tistem, kar smo včasih pojmovali kot »gospodje-tovariši«, to je v prestiž in materialne privilegije potopljeni vladajoči sloj, ki pa so ga polna usta delavskih pravic.

Ta združba so naši nekdanji in današnji oblastniki. Knjiga je sicer ubrana optimistično: kako bi tudi ne bila, saj imamo svojo državo, spomenik trajnejši od brona. Pove, kaj moramo storiti, da jo bomo ohranili v žaru njenih mladih moči.

Knjiga Vojna za mir je knjiga o Sloveniji in knjiga o Evropi. Vprašanje, ki si ga zastavlja, je zakaj so stvari v tridesetih letih od demokratizacije v Sloveniji krenile takšno pot. Knjiga je torej priročnik za razumevanje časa v katerem smo. Prinaša odgovor na to, zakaj do vojne v Ukrajini prišlo. Ta odgovor vidi v šibkosti Zahoda, v šibkosti ki se je začela z največjo civilizacijsko spremembo sodobnosti, to je z letom 1968. Tedanja revolucija v Parizu in drugod po Evropi je pomenila spremembo v družbeni in predvsem v vrednosti sestavi starega sveta. Ker sta bili Slovenija in Jugoslavija tedaj del vzhodnega bloka se to tedaj pri nas ni neposredno odrazilo.

Vojna za mir prinaša tudi analizo dveh najbolj pogubnih ideologij, ki so prizadele zahodni svet tj. marksizma in Freudovih teorij. Kar se prvega tiče ugotavlja, da je marksizem prepleten z množico protislovij, ki presenečajo še toliko bolj po tem, da je v dvajsetem stoletju zaradi prav te ideologije prišlo do najbolj množičnih zločinov nad človeštvom. Kar se Freuda tiče pa knjiga ugotavlja, da so njegove »teorije« prispevale k demontaži največjega kar je premogel zahodni človek tj. njegove individualnosti. Tega, kar smo. Danes v Evropi in v Sloveniji živimo v času, ki najbolj zavrača svobodo in na slednji utemeljeno človekovo posamičnost. Čas, ki ga živimo je čas splošne in vse kakršne degradacije vrednot, to pa pomeni uničenje temeljev na katerih slonita tako Slovenija kot Evropa.

Knjiga kot kritično dobo izpostavlja obdobje Angele Merkel v katerem je prišlo do bistvene spremembe v vrednostnem sistemu zahodnjaka oziroma Evropejca. V tem smislu izpostavlja razliko med njo in med njenim predhodnikom kanclerjem Helmutom Kohlom. Dejstvo, ki ga vsak vidi je naslednje: v času ko je vladal Helmut Kohl so se dogajala velike spremembe znotraj Evrope, vključujoč Slovenijo. Tedaj smo dobili lastno državnost in vse vrednote, ki so z njo povezane.

Ko je v Evropi vladal Kohl, je bila Evropa močna in ruske sile so se z njenega območja umikale in se tudi definitivno umaknile. Kancler je opravil še eno stvar, ki je globoko povezana z usodo skupnega kontinenta, to je Evrazije. Ko so ruski prevratniki avgusta leta enaindevetdeset ugrabili Mihaela Gorbačeva, je zastavil vso svojo avtoriteto za to, da se mu nič ne zgodi. In se mu ni zgodilo nič.

Če hočete razumeti težo tega dejanja si morate le predstavljati kaj bi bilo, če bi se danes kateri od vodilnih zahodnoevropskih politikov zavzel za to, da se življenje nekoga v Moskvi ohrani. In bi klical v Putinov kabinet. Tamkaj namreč najpomembnejši ljudje v bančništvu ali v gospodarstvu bodisi padajo z nadstropij večstanovanjskih zgradb bodisi storijo samomor v katerem je udeležena njihova celotna družina.

Knjiga ob tem jasno izpostavlja razloge za optimizem, ti so dvojne narave, objektivni in subjektivni. Objektivni zadevajo najbolj vitalen del Evropske unije, ki se mu reče Višegrajska skupina. Vojna za mir kaže, da so rusko agresijo na Ukrajino ustavili oni. Bolje mi. Kajti 15. marca 2022 je imela Slovenija pod vlado Janeza Janše odgovornost, da je v koordinaciji s poljskim in češkim premierjem opravila prvi državniški in multilateralni obisk v Kijevu. Gre za dogodek, ki je pomenil preobrat v dojemanju tega kar dejansko pomeni vojna v Ukrajini. Vzhod Evrope in njen centralni del, h kateremu se prišteva Slovenija, je stopil na mesto tistih, ki odločajo o zgodovini.

V tem smislu knjiga ni niti najmanj pesimistična, pač pa pomaga razumevati čas v katerem živimo. Evropska unija je najboljša odločitev, ki jo je Republika Slovenija sprejela po tem, ko je dosegla svojo osamosvojitev. Evropska unija v takšni obliki kot je, pa ne more obstati oziroma bo princip, po katerem jo vodijo, prispeval k njenemu propadu. Ta princip pa je kot poročajo najbolj ugledni evropski časopisi, princip lobiranja. Po njihovem mnenju se do 75% odločitev, ki so sprejete v EU, sprejema zgolj na osnovi lobiranja.

To postavlja naslednje veliko vprašanje, s katerim se sooča knjiga, namreč vprašanje o tem, kdo zastopa interese koga. Evropa je bila zgrajena na načelu, da so njeni ustanovni očetje (Schuman, Adenauer) zastopali obči interes. To pomeni interes skupnosti oziroma držav. Danes Bruselj ta interes zastopa v zelo dvomljivi meri, če lahko to tako imenujemo. Vse se je očitno prelilo v nekakšno meglo v kateri se več ne ve, kdo pije in kdo plača. Knjiga v svojih obširnih segmentih prinaša analizo razpada nekdanje Jugoslavije. V tem seveda ne ponuja nobene obvezujoče analogije za razumevanje tega kaj čaka Evropo, postavlja pa zelo nujno vprašanje kaj je pred nami. Besedilo nedvomno dokazuje, da je Putinova politika identična politiki Slobodana Miloševića, ki se je končala kot se je končala. Mnenje knjige seveda je, da tako Evropa kot Slovenija potrebujeta zelo radikalne spremembe v naslovu izvršne oblasti.

Boštjan Marko Turk je profesor za francosko književnost na Univerzi v Ljubljani. Doktoriral je na Université Paris-Sorbonne s tezo o Paulu Claudelu, izstopajočem francoskem pesniku 20. stoletja. Na tej univerzi je kasneje tudi predaval.

Eno akademsko leto je poučeval na Institut National des Langues et Civilisations Orientales (Pariz). Tako dejaven je bil tudi na Université Toulon et du Var.

Nadalje je predaval na številnih evropskih univerzah. Je član Evropske akademije znanosti, umetnosti in književnosti v Parizu (l'AESAL) ter Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu (EASA). Tam je bil maja 2021 izvoljen za prodekana prvega razreda, Humanistike.

Sodeluje tudi s Stéphanom Courtoisom, avtorjem in urednikom Črne knjige komunizma. Prispeval je gradivo za eno najbolj poznanih kritičnih študij o komunizmu Du Passé faisons table rase (Ta svet krivičnosti razdrimo).

Pisal je prav tako v njegovo revijo Communisme. Je avtor več kot 1200 člankov v različnih jezikih ter sedmih strokovnih oziroma znanstvenih monografij. V slovenščino je prevedel temeljno delo sodobne lingvistike Predavanja iz splošnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussurja.